Filip Robar Dorin, foto Manja Zore
Osemdeset let filmskega režiserja Filipa Robarja Dorina
Danes praznuje osemdeset let Filip Robar Dorin, scenarist, režiser, montažer in producent. Rodil se je v Boru (Srbija), 8. septembra 1940.
»Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.« Tako je zapisala strokovna žirija za izbor nagrajenca Metoda Badjure za življenjsko delo leta 2010.
Študiral je primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1963-1965) ter filmsko scenaristiko, režijo, kamero in montažo na Columbia College-u v Chicagu, kjer je tudi diplomiral leta 1969 s filmoma Summer 68 (Poletje 68) in Blisters (Žulji).
Dve leti (1971-1972) je poučeval fotografijo in film na Inštitutu Montesano v švicarskem Gstaadu. Od leta 1972 do leta 1980 je bil asistent za filmsko režijo in igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
V začetku osemdesetih let je ustanovil eno prvih neodvisnih producentskih podjetij Filmske alternative, pozneje Filmal Pro.
Kot filmski ustvarjalec je podpisal preko 30 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov, med drugimi tudi naslednje: Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1979), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Jeraj, Zmago… (2010).
Kot avtor celovečernih filmov je podpisal preko 10 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov, med njimi Srečanja (1975, izgubljen), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne – Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2005), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011).
Filip Robar Dorin je tudi avtor številnih celovečernih filmskih in video portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev.
Je dobitnik mnogih domačih in mednarodnih filmskih nagrad, med njimi Badjurove, Trdinove, nagrade Prešernovega sklada, več Zlatih aren na festivalu Jugoslovanskega filma v Pulju, velike nagrade Beograda 1983, velike nagrade Mannheima 1985, nagrade Viktor revije STOP za najboljše igrano televizijsko delo 1995. V letu 2010 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2017 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in TV režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih režiserjev.
V letu 2019 pa je prejel še največje slovensko priznanje na področju kulture: veliko Prešernovo nagrado. V utemeljitvi je Varja Močnik zapisala: »Njegovo raziskovanje filmskega izraza je pomemben korak v slovenski filmski ustvarjalnosti, hkrati pa eno zanimivejših poglavij svetovne zgodovine filma: aktiven avtor, skupno izrazno polje ustvarjalca in predmeta obravnave pri dokumentarcu ter igrano-dokumentarna forma, v kateri se briše meja med resničnostjo in njeno interpretacijo, so postali razširjeni in pomembni ustvarjalni prijemi v sodobnem filmu.«
Ob filmskem delu se posveča tudi pisanju in prevajanju. Napisal je obsežno izvirno besedilo Dokumentarni film v kinu (Ekran 2004), knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu (Umco 2008). Prevaja tudi novejšo ameriško poezijo in prozo ter eseje o teoriji in praksi filma iz angleščine in francoščine, med njimi tudi Zapiske o kinematografu Roberta Bressona (Kinotečni zvezki 1997).
V letih 1998 – 2002 je bil direktor Filmskega sklada Republike Slovenije (današnjega Slovenskega filmskega centra, javne agencije RS).
Leta 2017 je izšla knjiga Dialogi s Filipom (založba Slovenska kinoteka), v kateri z Nerino T. Kocjančič ustvarita osebni vpogled v nekatere najbolj pomembne postojanke njegovega profesionalnega in osebnega življenja.
Vir: Slovenski filmski center